ENOPROSTORNI MODEL - PERORALNA APLIKACIJA - VEČKRATNA APLIKACIJA

Zdravila najpogosteje jemljemo peroralno v daljšem časovnem obdobju. Ta model prikazuje značilen časovni potek koncentracije zdravilne učinkovine v plazmi za tak način uporabe zdravila. Opazujete lahko, kako spreminjanje odmerka (D), biološke uporabnosti (F), hitrostne konstante absorpcije (k_a), odmernega intervala (τ), števila odmerkov (n), volumna porazdelitve (V_d) ali očistka (CL) vpliva na nihanje plazemskih koncentracij, kopičenje zdravilne učinkovine med zdravljenjem in plazemske koncentracije v stacionarnemu stanju. Enoprostorni model predpostavlja, da se zdravilna učinkovina zelo hitro razporedi po celotnem organizmu. Model tudi predvideva, da je kinetika absorpcije prvega reda, brez zamika v začetku absorpcije.

Po aplikaciji odmerka koncentracija zdravilne učinkovine v plazmi najprej narašča in ob določenem času doseže največjo vrednost (C_max), nato pa koncentracija s časom pada, dokler ne doseže minimum tik pred aplikacijo naslednjega odmerka. S časom od začetka zdravljenja se lahko vrhovi in minimumi v plazemskem koncentracijskem profilu zdravilne učinkovine povečujejo, saj lahko pride do kopičenja zdravilne učinkovine. V stacionarnem stanju, ki nastopi po približno 5-kratniku razpolovnega časa, se vrhovi in minimumi v plazemskem koncentracijskem profilu ne spreminjajo več.

S primernimi tehnološkimi pristopi lahko upočasnimo hitrost sproščanja zdravilne učinkovine iz farmacevtske oblike. S tem upočasnimo tudi hitrost absorpcije zdravilne učinkovine in omogočimo podaljšanje intervala odmerjanja (farmacevtske oblike z upočasnjenim sproščanjem).